Flamenko

Flamenko knjižnica

Obiščite ta blog in izbirajte:

klik

Sanlucar 2008

Od 14. do 19. julija se je v prijetnem mestu ob izlivu Guadalquivirja v Atlantik, Sanlucarju de Barramedi, odvil že sedemnajsti Curso Flamenco de Gerardo Núñez y Carmen Cortés. Uspešna tradicija, izjemni mentorji in zelo prijeten ambient privabljajo znanja in druženja željne iz vsega sveta. Tako lahko poleg Špancev tam spoznaš Američane, Japonce, Indijce, Turke, Nemce, Italijane, Francoze, Švicarje, Angleže, Irce… le Slovencev je bilo bolj malo videti. Pravzaprav sem bil jaz, kot smo ugotovili, tam prvi in edini Slovenec. To beri kot vabilo za naslednje leto, ko se mi, upam, pridruži še kdo.

Če je vredno? Absolutno! Že dejstvo, da so nekateri na curso prišli že desetič, nekaj pove. To je teden za flamenko, teden, ko spoznaš izjemne ljudi, ko se družiš tako z uveljavljenimi profesionalnimi glasbeniki (in plesalci) kot tudi z ukaželjnimi začetniki, kot sem jaz… Nekdo mi je rekel, da na v Sanlucar vsako leto pride ravno zaradi ljudi, prijateljev ki jih ima tu. Kar pa ne pomeni, da tečaji niso kaj prida. Vse poteka na visokem nivoju (zagotovo lahko to rečem za kitarski kurs), iz Sanlucarja se odnese mnogo koristnega materiala in, kar je vsaj zame najpomembneje, polne baterije za veselje do dela doma. Na kitarskem kursu smo poleg različnih tako tradicionalnih falset (Sabicas) kot tudi Gerardovega (tudi novega, nikoli prej slišanega) materiala za različne palose imeli priložnost slišati in zaslišati tudi izjemno mlado pevko (s katero namerava Gerardo v prihodnosti sodelovati; ime mi je na žalost ušlo iz glave), ki nam je cante predstavila tudi iz svoje strani. Poleg tega pa so vsak večer tematsko obarvali in poskrbeli, da se je buleria slišala še pozno v… jutro.

Tukaj je nekaj fotografij, ki jih je posnel Errol Putigna (več tukaj). Verjetno lahko prepoznate nemalo znanih obrazov izjemnih flamencosov…

Zgodovina flamenka (V): Stvaritelji

Predstavili smo že različne poglede nekaterih raziskovalcev na izvor flamenka. Videli smo, da je razlog, da so ’stopinje’ flamenka vse do srede devetnajstega stoletja zabrisane, pomanjkanje ne le pisnih temveč virov nasploh. Če že obstajajo, se gre zanje zahvaliti predvsem tujcem, ki so potovali po Španiji in zapisali danes tako vredne stvari.
Polemike med tistimi, ki zagovarjajo misel, da je flamenko ciganski otrok, in nasprotniki te teorije trajajo že desetletja.
Ozrimo se še malo nazaj, v čas preden so v Španijo privandrali cigani in si poglejmo, kaj je takrat oblikovalo andaluzijsko folkloro.
Znano je, da je bila Andaluzija, andaluzijski prostor, od davno prizorišče prihodov in sobivanj številnih raznolikih ljudstev in s tem mešanja kultur. Ponovno moramo poudariti, da je še pred prihodom ciganov na tem območju potekalo kulturno mešanje, ki je nahranilo nekatere korenine, ki so se čez stoletja ojačale in formirale flamenko.

V genotipu flamenka tako najdemo tudi bizantinske gene. Skladatelj Manuel de Falla je povezavo našel predvsem v melodičnih strukturah in molovski lestvici ter orientalskem pridihu flamenka. Najbolj je bizantinski vpliv očiten v stilu Saeta. Tukaj lahko preberete izčrpno raziskavo o vplivu bizantinskega glasbenega izročila na flamenko.
Arabska nadvlada nad Al-Andalus, kot so poimenovali območje, ki so ga posedovali med leti 711 in 1492, je v regijo prinesla mnoge politične, kulturne in ekonomske spremembe kot tudi inovacije v znanosti in umetnosti ter na splošno nov način življenja. Po več kot sedmih stoletjih sobivanja prvotnih Špancev z Arabci (širše poimenovani Mavri), islamski vpliv na glasbo ni naključje.

Najpogosteje se v tem kontekstu omenja glasbenik iz Bagdada, imenovan Ziryab, ki je v 9. stoletju ustanovil pevsko šolo v Kordobi. Pripisujejo mu, da je v Španijo prinesel lutnjo (Al-U’d), ki ji je dodal peto struno. Močno je zaslužen, da je andaluzijski kulturi približal perzijsko glasbo in poezijo. Mnogo je primerov islamskega vpliva na flamenko, močno se na primer čuti v Zambri, tipičnemu ciganskemu plesu. Zambra je arabsko ‘flavta’, originalno pa je bila živahen mavrski ples iz 15. stoletja. Drug primer je Danza Mora, kar dobesedno pomeni ‘mavrski ples’ in ima očiten arabski prizvok in še bi lahko naštevali.

Glede vpliva Judov na flamenko Hipólito Rossy pravi:

“Izraelci so imeli veliko možnosti vplivati na cante jondo, saj so stoletja sobivali s Španci, tudi med arabsko vlado. /…/ Domneva se, da je kar nekaj cantaorjev židovske krvi, med njimi naj bi bila La Petenera, legendarna cantaora…” (“Teoría del Cante Jondo”)

Petenera kot stil v flamenku naj bi tako bila judovskega izvora. Prav tako obstaja povezava med židovskimi verskimi napevi/molitvami (Kol Nidre in Kaddish) in stilom seguiriyas. Beseda jaleo, ki v flamenku označuje ploskanje in glasno spodbujanje, izhaja iz hebrejske besede hallel (častiti).

Bistveno za evolucijo flamenka je, da se ta ni pojavil kar čez noč. Za njegov obstoj se gre zahvaliti mnogim kulturnim vplivom, ki so ga sooblikovali skozi zgodovino (poleg naštetih in opisanih vplivov so pomembni še nekateri, med njimi vpliv keltske kulture s severa (farruca, garrotin) in južnoameriške preko oceana (Rumba, Colombianas, Guajiras…), ki se jih bom dotaknil še v prihodnosti). Kakšna je torej vloga ciganov pri vsem tem? Bili so goba, ki je posrkala vse te vplive, dodala svojo osebnost, značaj, čustvovanje in iz sebe iztisnila flamenko, tako bogat in edinstven.

vir 1
vir 2
vir 3
vir 4

Ricardo Marlow, Madera Sonora

Ricardo Marlow, flamenko kitarist iz Washingtona DC, je izdal svoj prvi flamenko CD. Prihaja iz glasbene družine nanj pa so vplivali največji flamenko umetniki kot sta Paco de Lucia in Gerardo Nuñez.
Ta prvenec predstavlja Ricardovo široko poznavanje flamenka in je odraz njegovega spoštovanja te umetnosti.
Posneti stili: Bulerias, Rondeña, Rumba, Solea por Bulerias, Bulerias, Tanguillo, Alegrias, Tangos, Bulerias, Solea.

Ricardo je eden tistih, brez katerih bi bila moja strast do flamenka milejša in moje znanje skopejše.

Na tej strani lahko naročite CD:
http://www.flamenco-teacher.com/storeitem?item=800106

In še njegova spletna stran, kjer lahko tudi slišite sample iz CDja:
http://www.ricardomarlow.com/

Rondeña:

Solea por Bulerias:

Rumba:

Update: Danes sem dobil cd. Neverjeten je. Če si ljubitelj flamenko kitare, flamenka nasploh ali pa če bi preprosto rad užival v izjemni glasbi, kupi ta cd. Čutim, da bo to postal moj top cd moderne flamenko kitare. Hvala, Ricardo, car!

Zgodovina flamenka (IV): Stvaritelji

Je torej flamenko izraz trpljenja ciganov? Mnenja raziskovalcev so deljena, vsaka stran pa ponuja razloge in temelje, na katerih so teorije zgrajene.
Zagovorniki trditve, da so cigani stvaritelji flamenka (naprej gitanisti), se sklicujejo na najzgodnejše vire o flamenku, ki omenjajo izključno cigansko ljudstvo.

Najprej se sklicujejo na antropologa in proučevalca španske folklore Antonia Machada y Álvareza (z vzdevkom “Demófilo”), ki je raziskal sorodstvo cantaorja Juanela ter ugotovil, da so skoraj vsi pevci (okrog 70 jih je bilo) v njegovi rodbini cigani. Drugi vir, ki se navaja, je flamenkolog Serafin Estébanez Calderón, ki leta 1847 izda “Escenas Andaluzas”, kjer omenja cigane, katerih plesu in petju lahko rečemo stili flamenka, med njimi so “El Planeta” , “El Fillo”, “La Perla”, “El Jerezano” in drugi.
Poleg omenjenih to tezo o ciganih-kreatorjih zagovarja tudi precej drugih priznanih teoretikov, med drugimi Manuel Ríos Ruíz, Félix Grande, Ángel Álvarez Caballero, Fernando Quiñones ter Ricardo Molina in Antonio Mairena. Treba je dodati, da gitanisti svojo teorijo dopolnijo s poudarkom, da flamenko ni bil le in samo delo ciganov, torej je treba iskati tudi druge vplive, ki so vplivali na formacijo flamenka, vendar so (bili) tudi ti vplivi vedno asimilirani v cigansko kulturo in ‘režirani’ od ciganov.

Opredelitev Moline in Mairene lepo ponazarja stališče gitanistov:

”Cante je produkt integracije različnih elementov. Medij, na kateremu je ta integracija potekala pa so spodnje-andaluzijski cigani. Ta trditev naj nikakor koga ne prestraši, niti naj ne vname kakega andaluzijskega patriotizma, saj ne izključuje, nikakor ne, zaslug prvotnih prebivalcev Andaluzije. Cigani so oblikovali, skovali primitivne oblike te umetnosti, prebili so led…” (Mundo y formas del cante flamenco. Antonio Mairena y Ricardo Molina)

Poglejmo še drugo stran. Kako argumentirati teorijo, ki kreacijo flamenka pripisuje prvotnim prebivalcem Španije (payos) in ne ciganom? Najbolj splošna utemeljitev je ta pomislek: Kako to, da cigani v drugih deželah po svetu ne pojejo (plešejo, igrajo) flamenka? Zakaj le v Andaluziji in ne drugod po Španiji? To lahko pomeni, da je bilo seme flamenka v Andaluziji, da je tam flamenko v zraku, ki je omamil cigane, ki so vsemu dodali le svoj edinstven način izražanja.

Tako pravi Agustín García Chicón, citiran po Ángelu Álvarezu Caballeru:

“Ko so cigani prišli v Španijo, niso s sabo prinesli popolnoma ničesar. Če kaj, je to njihov temperament in izjemen smisel za umetnost ter njihov fatalističen duh življenja. Od Andaluzijcev so se naučili njihovega petja ter ga preoblikovali v lastno petje.”

Prav tako Caballero citira Gonzáleza Climenta in piše:

“(…) cigan ni izumil ničesar, enostavno je prevzel, v najboljšem primeru na novo oživil andaluzijsko zapuščino…”.

Vendar, če je flamenko andaluzijska zapuščina, kako razložiti dejstvo, da je (bilo) več cantaorjev ciganov kot ne-ciganov? Na to Blas Vega (v “Vida y cante de D. Antonio Chacón”) odgovarja tako:

“V preteklem stoletju je, predvsem zaradi vzrokov in okoliščin, ki so oblikovali flamenko petje, vladala miselnost, da sin, ki postane flamenko umetnik, družini prinaša nesrečo.”

K temu dodajmo še mnenje Federica Garcíe Lorce glede teme:

“(…) gre se za avtentično andaluzijsko petje, ki je obstajalo v tej pokrajini preden so vanjo prišli cigani.” (Carrillo Alonso, “El cante flamenco como expresión y liberación”).

vir

Zgodovina flamenka (III): Stvaritelji

Tudi po katoliških kraljih so se vladarji spraševali, kako kaznovati priseljence, ki ne upoštevajo norm, katere so jim bile postavljene. Leta 1539 je kralj Karel I. Španski uvedel kazenske galeje za moške cigane med dvajsetim in petdesetim letom, kot kazen za brezdelje in nepokornost gospodu.

L. 1586 Filip II. Španski postavi omejitve v dejavnosti, ki je omogočala preživetje mnogo ciganom – krošnjarjenje. Tako izven kot na sejmih so morali imeti dokument, podpisan od javnega pisarja, z osebnimi podatki in podatki o prebivališču, ter o blagu, ki so ga prodajali. Če dokumentov niso imeli, je bila vsa njihova prodajana roba označena kot predmet kraje, ‘kradljivci’ pa ustrezno kaznovani. (Á. Álvarez Caballero, “Orígenes del Flamenco”)

V Španji so vladarji (Filip III, Filip IV, Karel II, Filip V, Ferdinand VI…) uveljavljali nove zakone in določbe, ki so ustvarili izjemno grob in strog odnos do ciganov. Namen vseh teh zakonov je bil popolnoma izbrisati identiteto prišlekov in jih na silo integrirati v novo kulturo s pomočjo hudih kazni.
Sledi obdobje razsvetljenega absolutizma. Karel III leta 1783 izda pragmatiko, ki spremeni politiko do ciganov:

1. Cigani so državljani Španije.
2. Cigani so enakovredni drugim državljanom.
3. Otroci morajo v šolo s 4 leti.
4. Cigani si lahko izberejo kraj, kjer hočejo živeti.
5. Cigani so lahko zaposleni in lahko delajo v katerikoli dejavnosti.
6. Cigani imajo pravico do azila in nege njihovih bolnikov.
7. Tisti, ki bodo ciganom preprečevali vstop v deželo ali ji ne bodo sprejeli na ozemlju, bodo kaznovani.
8. Kaznuje se tisti, ki ovira integracijo ciganov.

Vendar, ako hočejo cigani uživati te pravice do enakosti, morajo upoštevati te določbe:
- zamenjati morajo stil oblačenja,
- svojega jezika (caló) ne smejo uporabljati v javnosti,
- morajo se ustaliti in prenehati z nomadskim in postopaškim življenjem.

Do razsvetljenega absolutizma (pa tudi v začetku tega obdobja) so monarhije uveljavljale zakone, katerih cilj je bil narediti konec drugačnosti ciganov, in ki so bili pogosto tako grobi, da jih lahko imenujemo krvoločne. Razsvetljenjci pa so, uvidevši da dotedanji ukrepi niso obrodili zadovoljivih sadov, spremenili taktiko in se problema lotili širše in bolj pretkano: Od sedaj jih ne preganjamo več, ponudimo jim vse, kar imamo tudi mi, damo jim enakost, ako le izpolnejo našo zahtevo: da se odpovejo pravici biti cigani.
Glavni greh ciganov je tako postal ‘biti cigan’. Mednje je bila vržena mamljiva kost integracije. Razpeti so bili med svojo večno identiteto in kostjo. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so jim razsvetljenci prinesli lepše čase, je resnica daleč od tega. S pragmatiko Karla III so se v ljudeh za dolgo zakoreninili nerazumevanje, nestrpnost do drugih kultur, aroganca, zatiranje ter strah pred drugačnim. (V nadaljnje branje: klik)
Vse te tegobe, ki so v treh stoletjih padle na cigane v Španiji, so nedvomno pustile pečat v njihovem duhu in najverjetneje vplivale na rojstvo flamenka, nemara do te mere, da je ciganski duh, vklenjen v trpljenje, glavni vir umetnosti flamenka. Tukaj se gre vprašati: Je možna neposredna povezava med trpljenjem, ki je oblikovalo cigansko dušo skozi obdobja, ki smo se jih dotaknili, in rojstvom flamenka? Ali drugače: Je flamenko izraz trpljenja ciganov?
vir 1
vir 2

Zgodovina flamenka (II): Stvaritelji

Flamenko je torej prisoten, ako se gre zanašati le na pisne vire, vsaj od druge polovice osemnajstega stoletja. Seveda pa je logično, da je moral skozi proces razvoja že leta pred prvimi pisnimi omembami. Kot smo rekli, je vsako od mnogih ljudstev, ki so skozi zgodovino prebivala na območju Andaluzije, pustilo svoj delček, ki gradi sestavljanko flamenka.
Omenili smo Bizantince, Muslimane, Jude, posebno mesto v tej sestavljanki pa gre ciganom (gitanos). V Španijo so pripotovali iz Indije in Pakistana, obstaja pa več torij kako in kje. Ena izmed njih govori, da so cigani romali po dveh poteh oz. v dveh valovih. Prvi, starejši val, jih je popeljal preko Severne Afrike v Andaluzijo, drugi, mlajši val (15. stoletje), pa je cigane iz Francije popeljal po vsej Evropi. Kakorkoli že, bolj razširjena teorija pravi malo drugače (glej sliko-zemljevid).

Iz Indije in Pakistana so cigani štartali v 9. stoletju in romali preko Perzije, Armenije, Turčije in se ustalili v osrednji Evropi, nekateri pa so nadaljevali pot na sever proti nordijskim državam, drugi na Britansko otočje, tisti, ki nas zanimajo, pa so odpešačili na toplo v Španijo.
Kralj Alfonso V. Velikodušni leta 1425 opisuje kako so januarja tistega leta prvi cigani prispeli v Španijo. Danes ocenjujejo, da je zatem v večih valovih preko Pirenejev v državo prišlo okrog 180 tisoč ciganov, ki so se naselili po različnih delih države.
Morda je to v njihovi krvi, kakorkoli, cigani se niso podredili sistemu in načinu življenja Špancev. Čeprav so jih gostoljubno sprejeli na svojo zemljo, so začeli krasti in ropati, da se jim je le ponudila priložnost. Seveda, človek, ki se bori za preživetje, išče marsikateri način, da mu uspe, zato ne gre kar takoj obtožiti ciganov za to, kar so počeli. Vendar jim tedaj njihov način življenja ni prinesal dosti naklonjenosti. Španci so se obrnili proti ciganom, oblasti so začele omejevati njihove pravice, kazala se jim ni nič lepa prihodnost.
Z zakoni, ki so jih postavili katoliški kralji leta 1499, se je začela doba represije ciganov, namen oblasti je bil popolnoma izbrisati njihov način življenja. Vsiljevali so jim kruta pravila, če se jih niso držali pa so sledile hude kazni, tudi dosmrtni zapor.

“Ukazujemo Egipčanom, ki so s svojimi ženami in sinovi pritavali v naša kraljestva, da v šestdesetih dneh od dne, ko je bil ta zakon napisan in potrjen od nas-kraljev ter razposlan v mesta in vasi, poprimejo za delo, ki so najbolj domači z njim, s tem da se na izbrani zemlji za stalno naselijo in služijo gospodu, ki je lastnik te zemlje. Delajo naj, tavanja po naših kraljestvih ne dopuščamo več, vkolikor se s tem ne strinjajo, naj v šestdesetih dneh od tega dne odidejo iz naše dežele in se nikoli ne vrnejo nazaj pod nobenim pogojem. Če se ta pravila kršijo po preteku šestdesetih dni, bo vsak kršitelj prvič dobil sto udarcev in izgnan bo za vedno iz naše dežele. Ko nekdo krši pravila drugič, se mu odrežejo ušesa in preden se ga za vedno izžene, je dva meseca uklenjen v verigah. Ako nekomu uspe kršiti zakon še tretjič, naj bo zaprt za vse življenje!”
Real Pragmática iz 1499, Medina del Campo

Noben gitano ni z lahkoto sprejel dejstva, da se mora podrediti tujim pravilom ali celo služiti za nekoga, saj je ciganska skupnost vedno živela ‘po svoje’, nikoli se niso obremenjevali z integracijo, nikdar niso hoteli biti služabniki. Flamenkolog, pesnik in kritik Félix Grande v delu ‘Memoria del flamenco’ piše: “Španija, ki sicer ni bila nič prizanesljiva do ciganov pri reševanju njihove neposlušnosti, je bila verjetno najbolj gostoljubna država v Evropi do prvih ciganskih plemen, ki so prišli k njim.” Enakopravnost je med cigani in Španci tako trajala le prvih nekaj desetletij, s katoliškimi kralji pa se začne dolgo obdobje zatiranja in rasističnega obravnavanja ciganske skupnosti.
vir 1
vir 2

Zgodovina flamenka (I): Izvor

”Umetnost flamenka” označuje umetniško izražanje, manifestirano s tremi med seboj povezanimi komponentami: flamenko petje (cante), ples (baile) in igranje kitare (toque de guitarra).
Z besedo flamenko navadno označimo vse naštete sestavine te umetnosti, vendar je ob študijah in diskusijah o njeni vsebini v ospredju petje (cante) kot osnovna in najpomembnejša izmed treh izraznih oblik, in ki je skozi zgodovino navdihnila največ posameznikov ter rodila največ umetnikov, ki so vzgajali flamenko. Toque in baile sta izrazna načina, ki neposredno izhajata iz petja in sta nastala kasneje, o tem več drugič.
Da bi spoznali zgodovino razvoja flamenka je potrebno iti od izvora ter slediti korakom v razvoju vse do danes. To je vedno bila in še vedno je izjemno težka naloga. Objektiven vpogled v zlasti začetne faze razvoja flamenka je praktično nemogoč, vsi podatki, ki so na voljo, so namreč ohranjani na podlagi ustnega izročila, pisnih virov je malo. Na kratko, vsi viri do nedavno pretekle zgodovine so subjektivni in zato slabo zanesljivi.
To je povzročilo nastanek precej različnih teorij o kraju, času ter razlogih za nastanek flamenka.
Dejstvo je, da je zibelka flamenka Andaluzija, pokrajina na jugu Španije. Tu je vzklilo seme flamenka, vzgojeno v orehovi lupini, ki je sčasoma razpočila in flamenko je postal univerzalni jezik.

Če je kraj začetkov flamenka jasen in so si vsi o njem enoglasni, je drugače z vprašanjem kdaj se je vse začelo. Ni presenetljivo, da se umetnost ni razvila čez noč, ampak da je morala skozi proces oblikovanja in skozi mnoge vplive, ki so jo oblikovali skozi njeno evolucijo ter jo navsezadnje oblikujejo še danes.
Andaluzijska kultura je posledica dolgotrajnega vpliva številnih drugih kultur: Feničanov, Kartežanov, Rimljanov, Arabcev, Judov, Mavrov… Na podlagi teh vplivov so nastale balade, ki so jih prepevali v andaluzijskih vaseh, pesmi brez spremljave kitare, obenem pa so bili izpostavljeni vplivu ciganov (gitanos), ki so se na tem območju naselili sredi petnajstega stoletja.
Pisnih virov o flamenku ni vse do osemnajstega stoletja, ko je okoli 1770 José Cadalso napisal “Cartas Marruecas”, kjer opisuje flamenko zabavo na neki kmetiji. Ena starejših pisanih zapuščin je tudi pismo iz Cadiza (1761), katerega avtor je bil očitno prevzet nad energijo flamenka. Med drugim je zapisal: ”Ko cigani plešejo fandango, je kot bi doživel orgazem.” Šest let pozneje se je tudi Giacomo Casanova v svojih spominih spomnil “ciganov, ki plešejo fandango”.
V teh prvih pisnih virih se pojavljajo kot glavni protagonisti flamenka cigani, ki so to umetnost manifestirali na zabavah (fiestas flamencas), tu pa se je med flamenkologi vnel spor. Ali so cigani dejansko tisti, ki so krivi za rojstvo umetnosti flamenka? Če med raziskovalnimi krogi vlada enotnost glede tega, da je prve tonas leta 1775 zapel Tío Luis de la Juliana iz Jereza, so si manj enotni glede njegovih korenin. Je bil gitano ali payo? In tu se zapletemo v dolg in kontroverzen razgovor, ali so bili stvaritelji flamenka cigani ali ne. Tema za naslednji prispevek…

vir